nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Povsem atipično namreč pristopa do vprašanja kulturne identitete, ki ni posiljeno urbana, temveč ruralna, političnih dilem po nepotrebnem ne dramatizira, saj fenomena fašizma na Primorskem ne demonizira, temveč karikira, intimni odnosi med protagonisti niso podrejeni dramatičnemu psihologiziranju v smislu pregovorne slovenske "svetoboljnosti" in navsezadnje tudi lik duhovnika ni obremenjen z večnimi ideološkimi antagonizmi, skratka, lahko bi rekli, da je Francetu uspelo spraviti na platno kar nekakšno slovensko fellinijevsko sago, ki ji skoraj ni primere.
Tudi danes obstajajo avtorji, ki ne črpajo idej samo iz etnične tradicije, temveč tudi iz lokalne duhovne klime, pa najsi gre za slikarja, glasbenike, Vlada ali skupino Terrafolk, zbor Carmina Slovenica, ki na svetovnih turnejah ne predstavlja odlično samo naše tradicionalne glasbene literature, temveč tudi sodobne avtorje, kot je denimo, in navsezadnje je tudi naš globalno najuspešnejši umetniški kolektiv Laibach razvil
estetsko ikonografijo, ki je tipično slovenska. Poanta je pač v tem, da če hočemo biti zanimivi drugim, moramo biti najprej zanimivi samim sebi in nikakor ne moremo pristati zgolj na »tuje« interpretacije naše identitete kot recimo v filmu Kajmak in marmelada, kjer mazohistično uživamo v enostranskem karikiranju naše podobe.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani