nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Njegovo izpostavljenost in dejstvo, da vsi drugi prihajajo in odhajajo, da so samo koraki na poti njegove preobrazbe in levitve, je poudarila tudi režija, tudi scenografa in glasbenega opremljevalca uprizoritve. Dogajanje je postavljeno v veristično in dovolj nevtralno dnevno sobo z obveznim pultom s pijačo ob strani, s katero izdatno poplakujejo zabeljeno konverzacijo. Režija je izpostavila in napela igro, najprej Vlada kot Konrada, ki je v uprizoritvi ves čas v ospredju in središču, energičen predvsem v prvem delu, tempo v drugem je zaradi zapletov na premieri nekoliko popustil; odigra Konrada malce zmehčano, tudi izmodreno, onstran upanja, ne pa strahu, ravno z večjo človeškostjo in ranljivostjo - to potem prikriva z imenitnimi stiliziranimi vložki in preigravanji različnih govornih leg, kar je vse podkrepljeno z natančno mimiko in gestikulacijo -, pa odpre prostor igre tudi za soigralce: je nečak njegove žene, že v besedilu rahlo tipiziran z impotenco in tranzicijsko
slavoželjnostjo, v uprizoritvi še malo karikiran s poženščenostjo; - je odigrala njegovo frfrasto obiskovalko, komično, natančno in z zavestjo o meji, do katere lahko gre, je inferioren in negotov brat, odločna sestra, je končna in zadnja moralna instanca te igre, psihiater in sošolec, nepopustljiv, pa vendar tudi človeški in dobrohoten, je Konradovo žena, bolj kot sprenevedava zakonolomka se razkrije kot dotolčena žrtev moževega eskapističnega (ne)delovanja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani