nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
A morda je vrhunec predstave prav prizor, ko v markizo preoblečeni vikont, gol do pasu, izpod črne krinoline potegne veliko lubenico, ki v kontekstu predstave lahko deluje kot srce (o katerem je v tekstu veliko govora), kot »prakozmično jajce« ali kot bomba (če je celotno čustveno dogajanje med moškim in žensko na odru tempirana bomba). Lubenica se raztrešči, njeno meso leti vsepovsod po odru, kot metafora za vse revolucije, za vse genocide, ki ga med petjem strašne pol poganske pesmi (tekst je prav tako napisal) Asier Etxeandía tlači v usta, se z njim maže po telesu. Prizor je bil tako čustveno nabit, da se je enemu od gledalcev utrgal vzklik, ki mu je sledilo nekaj vzklikov navdušenja in začetek aplavza na odprti sceni, ki pa je dokončno izbruhnil šele deset minut kasneje, ko sta se vikont in markiza prelevila v igralca - v Portillo in Asierja Etxeandía - ali v »moderni par 21. stoletja«, kot so zapisali španski kritiki.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani