nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Če izhajamo iz naslova širokopotezne uprizoritve, ki na osnovi Piscatorjevega, Meyerholdovega in Brechtovega pojmovanja izrazil angažiranega gledališča v širokih zamahih in eklektično gradi vidno ter zvočno bolj in manj učinkovite množične prizore, ponekod votlo hrupne in nadležno nasilne, ponekod komorno zadržane in tenkočutnejše do intimnejših plasti dogajanj, potem lahko povzamemo, da so »izbrani diagrami hrepenenja« iz Titovega življenja in življenj njegovih sodobnikov, kakor so shematično povzeti in prikazani, komaj dovolj za razmeroma ploskovit in poenostavljen odrski plakat. Številnim soustvarjalcem ambicioznega projekta (med katerimi moramo omeniti vsaj še uveljavljenega hrvaškega zgodovinarja dr.) moramo priznati, da se zgodovinske osebnosti in mita lotevajo s pričakovano kritično distanco tako do protagonistove zasebnosti (saj je prikazan kot neobvladan zasvojenec z vsakršnimi čutnimi nasladami) kot tudi do njegove zgodovinske vloge (kjer ga je neobvladana
oblastiželjnost vodila v uničujočo spiralo odvzemanja svobode - in premnogih življenj). S Titovo silhueto brezdušno nastopaškega avtokrata oz. diktatorja (tokrat presenetljivo poudarjeno v varnem političnem in vojaškem zavetju Stalina) je radikalno vprašljivo postavljena tudi revolucija kot nasilna sprememba družbene ureditve (o kateri zdaj v zvezi z drugo svetovno vojno pri nas nihče več noče nič vedeti), saj je tudi s prizori iz francoske meščanske ter sovjetske oktobrske proletarske različice tokrat predstavljena kot neukrotljiva », ki žre svoje lastne otroke« oz. brezskrupulozno manipulira z množicami brezpravnih posameznikov kot brezimnimi grahovimi zrni ali celo prašiči, godnimi za zakol.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani