nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Koreografa sta se osredotočila ne le na ustvarjanje, ki vključuje nihanje med entuziazmom, dvomom in strahom pred polomom, pač pa tudi na odnos med avtorji ter publiko in kritiko; v enem od prizorov v osrednjem delu plesalci med igralkinim citiranjem odlomkov iz kritik z ironijo gibalno uprizarjajo izrečeno, prav tako ironično pa se lotevajo medsebojnega odnosa, v katerem se tekmovalnost in "egotripaško" nerazumevanje za izraz in drugačnost drugega meša s kolegialno soustvarjalnostjo.
Petdesetminutna dinamična predstava (dramaturg), v kateri so plesalci, razumljivo, v vadbenih oblačilih, vključuje različne situacije ustvarjalnega procesa, od prizora, v katerem nastopajoči na vse pretege in muke ponavljajo isti gib oziroma kombinacijo, do prizorov, v katerem se ponavlja cmeravo razočaranje nad negativnim odmevom javnosti, pri čemer je z obsesivnimi ponovitvami ustvarjena pomenska distanca. Predstava se loteva časovne omejenosti plesalčeve kariere, denimo v prizoru, ko
neutrudno ponavlja udarjanje pokrčenih rok ob trup, medtem ko ga igralka zbada z vprašanji o njegovi starosti ter razliki med amaterizmom in profesionalnostjo, kot tudi negotovega družbenega statusa plesalca, ko se igralka na publiko naslavlja z vprašanji (ali si bo predstavo ogledala njena mati, ali bodo honorarji izplačani pravočasno, kakšne so cene hrane na tržnici itd.), kar gre razumeti kot plesalčev notranji monolog.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani