nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Obe koreografiji, prvi četrturni solo Mennono in tričetrturno plesno predstavo Apokalipsa, zaznamuje estetiziranost podob - vodilu telesne estetike ustreza že izbor dveh plesalk in dveh plesalcev -, pri tem pa se koreograf, kot lahko razberemo iz programskega kataloga, loteva skrajnih bivanjskih robov in trenutkov, ko se ti usodno v katero koli smer že spodvijejo. Zelo intenziven gib je večinoma abstrakten, čeprav solo Mennono z odličnim in presenetljivo gibljivim plesalcem Kristófom Várnagyem vključuje jezik gluhonemih - v otroštvu je bil to avtorjev način komunikacije s svojima gluhonemima staršema - in je za večino gledalcev estetski, in ne toliko pomenski element. Plesalec, oblečen v kopalke in s plavalnimi očali in kapo na glavi, se giblje pred modrim, krožno oblikovanim kostumom, ki asociira na vodo in nemara svobodo; vendar ko plesalec vstopi v njegovo središče - medtem v elektronski, clubbing glasbi iz zmoduliranega moškega glasu razberemo, da
gre za nekakšno duhovno reciklažo izkustev -, si oblačilo vešče nadene in si ga med gibanjem, v katerem so prepoznavne sledi metode buto, ovije okoli sebe; tisto torej, kar ga najprej omejuje, s spremembo perspektive tako postane zamejeno polje njegove svobode.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani