nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Problem percepcije (in recepcije) Rekviema - in tudi marsikatere druge Fabrove predstave - se namreč začne pri emocijah in, recimo, empatiji: njegov svet je konstrukt, kljub gostoti in intenziteti energije, vložene v predstavo, hladen, brez pravega (organskega) ritma, lahko bi rekli, iztisnjen iz materije, ne pa vtisnjen vanjo. V takem razumevanju (bolje: dojemanju) se tudi znaki (označevalci) "fabrovskega" sveta nenadoma zazdijo insuficientni: replike obupno splošne in znane, prazne, geste ilustrativne, opisne in z le nekaj trenutki resnične telesnosti, ki spregovori sama iz sebe, iz mesa, krvi, kosti, celic; sama ideja - če jo seveda beremo dobesedno - pa je nenadoma nepomembna, v govoru, denimo, o temi kot otroški smrti, sanjah kot metafori smrti, nadrealnosti smrti kot take itn., brez vsake razpoznavne navezave na vse tisto, kar pripoveduje o inspiraciji za rekviem v intervjujih (recimo smrt staršev) ...
Dobro, zapisano nedvomno drži, a le do tiste mere, ko gledalec iz
svojega gledalnega dejanja izključi lastno delo, kot se reče, kar pa je seveda - pa ne samo zaradi popolne ignorance sodobnih recepcijskih teorij, temveč zlasti zaradi neustreznih pričakovanj - nesmiselno, zato berimo oba dela pričujočega poročila - in uprizoritve - hkrati, v njuni prehodnosti, kot nekakšno kritiško metamorfozo, ki se iz ene (ne)kvalitete zgolj preobrazi v drugo - kar pa, navsezadnje, ni zanemarljiva poanta tega dinamičnega Fabrovega prostorsko-vizualnega eseja o smrti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani