nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Tarantinova polovica filmskega dvojčka, ki sta ga z v posvetilo smrdljivim, zakotnim, tretjerazrednim urbanim kinodvoranam sedemdesetih let poimenovala Grindhouse, se veliko lepše gleda, če odmislimo ves cirkus ob za množične medije sproduciranih zgodbah o njuni ljubezni do "grindhouse" estetike, osebnih izkušnjah in drugih promocijskih konstruktih, ki projektu pred premiero povečujejo gledanost. Režiserja namreč pripadata filmofilski generaciji "videobuma" osemdesetih, medtem ko sta v zenitu grindhouse smeti gledala kvečjemu risanke; Tarantino jih je tedaj štel deset, še ni bil šoloobvezen. Od tod izhajajo številne druge zmote, od napačnih interpretacij, da je Smrtno varen film maščevanje (s tem podžanrom je Tarantino opravil v Ubila bom, in kot vemo vsi, se nerad ponavlja), trditev, da gre za splatter, do največje zablode, po kateri naj bi grindhouse predstavljal kinematografsko oziroma estetsko »gibanje«, ko pa je jasno, da je šlo izključno za sociološki fenomen ob
prehodu iz enega distribucijskega sistema v drugega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani