Ne zaradi Grishama in ostalih romanopiscev, ki so reševali vsesplošno scenaristično blokado Hollywooda, temveč zaradi napačne predpostavke režiserjev in scenaristov, da morajo odvetniški trilerji, prvič, izgledati izključno resno in suspenzivno, in drugič, da se mora z navidez nerešljivim primerom ukvarjati vrhunski odvetnik. Lumetove Obsodbe (1982), ključnega predhodnika »odvetniškega vala« devetdesetih let, očitno nihče ni videl ali vsaj resno upošteval.