Odvetniški triler je verjetno označen za najbolj precenjenega med vsemi izpostavljenimi podžanri devetdesetih let. Ne zaradi Grishama in ostalih romanopiscev, ki so reševali vsesplošno scenaristično blokado Hollywooda, temveč zaradi napačne predpostavke režiserjev in scenaristov, da morajo odvetniški trilerji, prvič, izgledati izključno resno in suspenzivno, in drugič, da se mora z navidez nerešljivim primerom ukvarjati vrhunski odvetnik.