nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Izbrana Dvořákova, Smetanova in Janáčkova pesem je sicer življenje in upanje sámo, v narodni barvi in raznolikih značajskih podobah, ampak kaj, ko je bila zgolj monotono, približno, včasih hudo detonirajoče (nižajoče), togo naciljana (izvedbe so bile v primežu težaške upočasnjenosti - drastičen primer sta nemara niza s takšnimi kontrasti, kakršne vsebujeta Dvořákova cikla V ljudskem tonu in Ciganske pesmi) in občasno premazana z zunanjimi gestikulativnimi dodatki, tj. z nabuhlimi izpadi zatona - sicer pa na ravni »vizualnega performansa« večinoma prekrita s skoraj grozečim sojem živčnosti in zadrgnjenosti.
Vladimír, pianist odmerjene in (celo v Križevniški cerkvi dovolj) transparentne klaviature, je bil pravzaprav pevkin ujetnik, četudi je skušal celoten spored izrecno razvijati v muzikalni sentenčnosti, projiciral pojoče ritornele, bistre arpedže itn. Smetanovi polki (prva je spominjala na kak impromptu) je odigral pretanjeno, v lepem dinamičnem razponu. Še to:
nastopajoča in izvajani avtorji so bili v koncertnem listu izpisani brez čeških znakov (akcentov).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani