nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Drugi film tistega leta, Divje jagode (Smultronstället), zgodba o enem dnevu ostarelega profesorja, ki se s potencialno snaho odpravi na podelitev častnega doktorata in na poti naredi obračun svojega življenja, pa mnogi pojmujejo za eno njegovih najprisrčnejših mojstrovin, ki je poleg nagrad v Berlinu in Benetkah prinesla tudi prvo scenaristično nominacijo za oskarja. In to je bil šele začetek naskokov njegovih filmov na oskarje, saj je Švedska dobila prvega za njegov film Deviški vrelec (Jungfrukällan, 1960), kjer oče v srednjeveški Švedski štirinajstega stoletja kruto maščuje smrt svoje hčere, ki jo posilijo in ubijejo potepuhi, potem pa za odpuščanje prosi, drugega pa že leto kasneje za Onkraj zrcala (Såsom i en spegel, 1961), prvi film, postavljen na otok Faro (kjer se je kasneje tudi nastanil), tipično bergmanovsko minimalko, v kateri se pred dopustniško družino odprejo brezna eksistenčnih problemov, na čelu z neozdravljivo boleznijo, razdorom v družini itn. Kljub vsem tem
uspehom ga je tedaj (podobno kot francoski novovalovci tradicionalno francosko kinematografijo) v pamfletu brezkompromisno napadel mladi Bo Widerberg in obtožil, da so »izgubljeni bog, izgubljene divje jagode in izgubljeno poletje sicer lahko motiv za filmarja, vendar je to privatna nostalgija, za katero ni dobro, da postane trend v nacionalni kinematografiji«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani