nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
O Vsakdanjih pogovorih je med drugim zapisala: »... že prvi pogled pove, da je pesnica (...) precej radikalneje kot, denimo, v Žametnem indigu (2004) izpeljala svoj postmoderni obrat k realnemu (...) ali, drugače povedano, precejšen del pesmi v zbirki je zaznamovan z družbenim kontekstom sedanjega trenutka in hkrati z izjavljalnim položajem govorke, ki je v mnogih besedilih tudi izrecno reflektiran.« Pri zapisu o Pavčkovih Ujedankah lahko preberemo: »... pred očmi bralstva raste galerija portretov, ki sicer (...) ne predstavljajo konkretnih ljudi, četudi nekaterih sodobnikov med njimi ni težko prepoznati, ampak niz človeških tipov, razvrščenih v tri sklope; v prvem gre za poklice, od agronoma in časnikarja do vinogradnika, v drugem so upodobljene ženske vloge od matere do točajke in tožilke, v tretjem pa so nanizani človeški tipi nasploh, od akademika in tatu do vinoljubca in.« O pesmih Semoličeve zbirke kritičarka pravi: »Njihova svojstvena krhkost, usmerjenost na detajl in
nagnjenost k dezintegraciji (popolna odsotnost ločil, razna ponavljanja itn.) zbujajo občutje izgube, nalomljenosti, izmuzljivosti in nemara tudi naključnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani