nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Zavržena in osamljena protagonista dramatičnega dogajanja na zapuščenem in praznem podeželskem odru nekje v zakotju ameriškega juga sta brat Felice in sestra, ki usodno obremenjena s pogubno zločinsko družinsko dediščino ter posledično zasvojenostjo z alkoholom, različnimi narkotiki in svojo igralsko umet(el)nostjo odigrata le še zase in s seboj svojo poslednjo igro vse do samouničevalnega konca (umora in samomora). Njun igralsko razčustvovani in teatralno umetelni beg v dramsko in odrsko fikcijo igre v igri oz. gledališča v gledališču se izkaže kot povsem neustrezno izbrano zatočišče pred morečimi in pogubnimi spomini iz otroštva ter različnimi pojavnimi oblikami vse težavnejše duševne bolesti in trpljenja, pred katerimi je očitno mogoče uspešno in za vselej pobegniti le v smrt.
Režiser, ki je ob sodelovanju Djordjeta zasnoval tudi funkcionalno in pomenljivo prizorišče (z gostim nizom »kabarejskih« žarnic sta ironično relativizirala in obenem poudarila okvir
ceneno bleščavega podeželskega odra, na tleh in za odgrnjeno gledališko rdečo zaveso pa dodala posebej obdelani kovinski odsevni ploskvi, v katerih se kot v množici koščkov enega samega velikega ogledala sproti razgrajuje oz. dematerializira igralsko oživljena odrska resničnost), je dogajanju in protagonistoma (ob sodelovanju dramaturga Roka) deloma uspelo pričarati kar beckettovsko univerzalne razsežnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani