nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Predstava je minila v neki hladni in odtujeni temini, črnini, pomanjkanju luči in vsega, kar daje Rusiji vendarle topel, sproščen, tudi radoživ kolorit, je ne uklešča v različne geometrizme (simbolne stopnice so se ponavljale kot nekakšna metafora, a brez konteksta), simbole (pravoslavna ikona, kip, ogromen spomenik nekega samodržca, ki ga potem zlomijo, podrejo in nad njim izvedejo novo »revolucijo«). Iz tega splošnega ne dovolj izostrenega, premišljenega, dodelanega in še zlasti neprepričljivega scenskega koncepta, Yannis Kokkos ni mogel uveljaviti svoje režije kot resnično vodenje likov, odnosov, atmosfere, ker se je vse dogajalo kakor po neki inerciji in slučajnosti, bolj po iznajdljivosti samih oseb na odru, kar se je pokazalo pri nekaj razhajanjih med orkestrom oziroma dirigentom ter osebami na odru, česar na ne bi smeli nikoli videti. Več o dogodku jutri.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani