nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Pričakovali bi, da bo Feydeaujeva, ki je natančno izdelan komedijski stroj, narejen za visoke obrate, zanj kot nalašč; lahkotno besedilo s peklensko logiko, v katerem se nekaj parov, ki se navzkriž varajo ali pa tako vsaj izgleda, znajde hkrati in z istim priimkom v cenenem hotelu s sobami na uro in posteljo z mehanizmom, ki pred rogonosca/ko, ki bi iskal v njegovih sobah dokaze za zakonolom, pričara revmatičnega gospoda, z dementnim in nalitim dvojnikom varanega gospoda, z različnimi ravnmi jezikovnih nesporazumov, od tujščine do govorne napake, pa temperamentnih tujcev s poškodbo časti in pištolami, vse to naj pripelje do vrtoglavega pospeševanja dogajanja, do stopnjevanja do norosti, kot je občudujoče zapisal že Ionesco, kar vse se potem varno zvrne v zakon kot potrditev norme.
Režiser s sodelavci v uprizoritvi, prevajalcem, scenografko in kostumografoma Kulašom in, avtorjem glasbe in oblikovalcem zvoka je ta vodvil posodobil, čas dogajanja je dovolj abstrakten in
nekako tudi ta naš, hotel ne ravno podrtija, malo kičast, vsekakor pa odprt na vse strani in stopnicami navzgor in od spodaj, mišnica in prostor za igre varanja brez meja hkrati, dnevna soba pa nekakšen nobel bivalni in družabni prostor višjega uradništva. Vendar pa uprizoritev bolj kot morebitni socialni premiki in zaostritve zaznamuje tempo, v prvem delu izrazito pridušen, kot da bi se tja, kjer je bila psihologija, prej izrivana, ta vračala skozi rahlo tesnobo, paniko, vendar ne zelo izrazito, prisotna je vročičnost, hlastnost, ki se potem v hotelskem delu sicer polno razmahne, vendar pa, začuda, ni zelo smešna in osmešena.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani