nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Sigarev, ki je evropsko gledališko občinstvo butnil »u fris« že s svojo najbolj znano igro Plastelin, uprizori ta črni (pol)svet v vsej nazornosti in plastiki, ki se ustrezno kaže tudi v nizkem jeziku (prevod je delo), hkrati pa z jasnim sporočilom, celo moral(k)o, izrečeno tako v dialogu kot didaskalijah. Njen osrednji nosilec je (z ganljivo emotivno zadržanostjo ga odigra), povratnik iz zapora, ki je - nemara tudi zaradi sedemletne ločitve - v tem svetu edini ohranil spomin, naiven, otročji, čist, in to že s svojo pojavo in še bolj z živo sliko otroškega sankanja kot tiste utopije, ki je tu zato, da sam vanjo ponikne, medtem ko člani njegove družine ostanejo prikovani na njenem dnu, morda najbolj zgovorno ponazorjenem v situaciji, ko v zameno za nekaj podarjenih (ukradenih) bankovcev tako rekoč žrtvujejo sina. Tudi drugi, denimo mati Zina (kot trpno razvalino jo odigra Maja), pa Andrejeva pogoltna sestra (polnokrvna in brezkompromisna figura) in še najbolj Svetkin nemočni
mož Gena (v učinkoviti in natančni izvedbi), se svoje situacije zavedajo, o njej celo govorijo, pa zaradi tega njihovo trpljenje ni nič manjše - a tudi večje ne.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani