nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Včasih so to bile le luknje, ki so jih skopali med aluminijastimi ali pa keramičnimi podstavki za noge, na katere so se naslanjali v čepečem položaju brez zaščite zidov ali vrat, v skupnem prostoru z drugimi sotrpini v tem neizogibnem trenutku naravnega olajšanja. Celo na elitni univerzi v Šanghaju, kjer sem v sedemdesetih letih študirala, je bilo stranišče pravzaprav le skupni kanal, prek katerega si se razkoračil z možnostjo, da sosedu obrneš obraz ali hrbet, odvisno od tega, ali si se hotel z njim med opravljanjem nuje kaj pogovarjati.
Vendar so bili tedaj časi, ko zasebnosti niso uničili le s prepovedjo zasebnega imetja, ampak so jo prepovedali tudi z ideologijo, ko se je razumelo, da berejo tuja pisma in v sobo vpadejo kar brez trkanja, ko se je celo najmanjša razdalja med telesi izgubila v vsaki vrsti v prodajalnah ali na avtobusnih postajališčih in ko je zdravnik vpil diagnozo skozi odprta vrata ordinacije in se pri tem ni oziral na
druga, vedno radovedna ušesa.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani