nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Ustvarjalci so pod motom, »ne novo, a na nov oz. naš način«, vse izrazito fragmentarno in enigmatično ter domišljijski in asociativni tenkočutnosti soustvarjalnega gledalca prepuščeno odrsko dogajanje postavili na razsežno prazno prizorišče, nad katerim so iz treh prekrivajočih belih kvadratov sestavili dominanten, nekoliko »prelomljen in zamaknjen« zaslon za projiciranje izbranih in preoblikovanih televizijskih, fotografskih in videoposnetkov (deloma dokumentaristično realističnih, pa tudi optično, barvno in tehnološko stiliziranih). Eden od mogočih »ključev« za »odpiranje« vseh nadaljnjih pesniških, gibalnih, likovnih in glasbenih drobcev, ki gledalca nikakor ne vodijo k zaključeni zgodbi, enovitemu razpoloženju ali sporočilu, je začetni detajl razosebljenega človeškega (božjega?) očesa, skozi katerega se nam ponuja kaotično neulovljiv (v)pogled v skrito in iracionalno podstat posameznikovih akcij in reakcij ter njihovih do nerazpoznavnosti
zmaličenih spominskih in sanjskih transformacij. Nosilni osebek tega čutno, čustveno in energetsko nabitega, a razumskim razlagam namenoma izmaknjenega odrskega dogajanja je nadarjena in projektu predana »nosilna interpretinja«, ki ji v strastnem, mučnem iskanju, ponazarjanju zmuzljivih in enigmatičnih okruškov identitete partnersko pomagajo plesalec, glasbenik (sprva z unikatnim ozvočenim godalom in brenkalom, pozneje z ozvočeno violino), kamerman (s »prenašanjem« izbranih izrezov in detajlov z odra na zaslon) in maskerka (z neposrednim pretvarjanjem obraza v masko).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani