nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Na golem, praznem odru se po začetni pantomimi, projicirani na prosojen horizont, v maniri senčnega gledališča, po karikirani, burleskno pretirani uverturi, ki se predvsem poigrava s projekcijo, in imamo občutek, da vse skupaj gledamo skozi precej okajeno in temu primerno nejasno in migotavo optiko samega Sganarela, ki se mu svet vrti okoli pijače in malo tudi okoli žene, se potem odvija ta zakonski komplot; seveda ne manjka tipično molièrovskih zbadljivk na medicino in njene postopke, latovščine kot karikature njenega žargona, spodletelih prisilni porok, preoblačenja in srečnega konca. Režija bere Molièra (tudi) skozi commedio ', vsaj nekateri kostumi, čeprav brez mask, pa podvojena zasedba igralcev v po dveh, pogosto diametralno nasprotnih vlogah, na to namigujejo, nekoliko pa tudi način igre, za katerega imamo občutek, da je njegov izvor improvizacija, veliko je burkaštva, neposredne erotike, ošlatavanja in njegovih neuspelih poskusov, drobnih zapletov, ki kažejo neko skoraj
surovo, neponarejeno in neolepšano ljudsko radoživost, splošno "pofukljivost" kazijo samo ljubosumni možaki in preračunljivi očetje, osmešeni in benigni predstavniki norm družbe.
Tako je zastavljen tudi glavni lik, Sganarel, Svete ga dosledno izpelje kot rahlo butastega in nažehtanega drvarja, njegova številna preigravanja in poskusi, da bi se izvlekel iz nemogočih situacij, občutimo kot igralsko visoko artikulirane rešitve, ki pa kažejo prisilnost same situacije; Sganarel, kot ga vidimo, je res pahnjen v vloge, igra (in skoraj zaigra) jih za življenje in v njem hote ni igralske umetelnosti, igra je brez precioznosti, je bolj grob možak, ki pa se vživi v veliko imenitnejši poklic, pri katerem mu je navržena tudi kakšna drobna pregreha.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani