nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Trio protagonistov - igralca, pevca, pantomimika in plesalca in (tudi trobentač) ter pianist (in tudi pevec) - je v dobri uri razgibanega odrskega dogajanja duhovito in slikovito oživil notranje poglobljeno in občutljivo razprto intimno podobo prvega slovenskega medijskega humorista in zabavljača, mojstra aforizmov, kratkih satir, skečev in popevk, ki pa nam je v drobcih iz svoje zapuščine za vselej ohranil tudi nepozabne posebnosti iz življenja v razmerah jugoslovanskega socialističnega enoumja. V kostumografiji Jasne, koreografiji in interpretaciji je zaživel pred nami po eni strani kot domišljijski večno prostodušni »božji« otrok, ki sluti in si neustrašno upa čez robove uveljavljenih družbenih dogovorov in zapovedi, po drugi strani pa kot prizemljeni žalostni klovn v interpretaciji pod chaplinovskim polcilindrom, ki kljub številnim grenkim izkušnjam nepodkupljivo vztraja v maneži življenja in svoji nepodkupljivi službi t. i. malemu človeku. V prvi vrsti brezimnemu
plebejskemu sleherniku je bila namreč posvečena, namenjena in praviloma tudi dostopna raznovrstna duhovna ustvarjalnost Milčinskega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani