nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
To pa je tudi domala vse, kar je mogoče o Fatalni komediji napisati: le malo je v njej fatalnega, še manj komičnega, v literarnem smislu je papirnata, v dramskem shematična, brez invencije, zgolj obče mesto ali (neposrečen) aforizem, ki za trenutek zaživi šele tik pred koncem, s pojavo Starčeve edine ljubezni, torej v prizoru, ki drugače od poprejšnjih izpraznjenih floskul, povezanih s smrtjo, nosi v sebi vsaj ščepec živosti, čeprav tudi tu z le malo otipljivega dramskega »mesa«.
In to je tudi trenutek, ko uprizoritev v režiji Möderndorferja in dramaturgiji, ki se disciplinirano osredotoča na dogajanje okrog markantnega fotelja, vsaj do neke mere zaživi, tako režijsko kot igralsko. , ki je sicer vseskozi prijazen in hudomušen Starec, kar nekakšna človeška »odprta knjiga«, takrat zasije v ostrejših, zmagoslavnih (erotične!) premoči nad smrtjo, ki pa je - seveda - zgolj iluzija, in tudi kot Smrtko takrat prinese v situacijo vsaj za odtenek nekega minulega življenja, ki se -
ponovno - lahko odigra zgolj kot utvara.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani