nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Morda je v njej zanimivo še spoznanje, da človeku ob koncu ostaja samo - konec, torej smrt in ne spomin na preživeto življenje sámo, da je takrat življenje praktično pozabljeno in da je vse naše naprezanje osredotočeno samo še na boj za preostanek, za tistih nekaj hipov, ki nas še loči od ure, zapisane v knjigi smrti. To pa je tudi domala vse, kar je mogoče o Fatalni komediji napisati: le malo je v njej fatalnega, še manj komičnega, v literarnem smislu je papirnata, v dramskem shematična, brez invencije, zgolj obče mesto ali (neposrečen) aforizem, ki za trenutek zaživi šele tik pred koncem, s pojavo Starčeve edine ljubezni, torej v prizoru, ki drugače od poprejšnjih izpraznjenih floskul, povezanih s smrtjo, nosi v sebi vsaj ščepec živosti, čeprav tudi tu z le malo otipljivega dramskega »mesa«.
In to je tudi trenutek, ko uprizoritev v režiji Möderndorferja in dramaturgiji, ki se disciplinirano osredotoča na dogajanje okrog markantnega fotelja, vsaj do neke mere zaživi, tako
režijsko kot igralsko.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani