nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Iz brezosebne ploske sence (kot iz daljne večnosti) se je interpretovo obličje na začetku njegovega dialoga s tukajšnjim in današnjim avditorijem s hipno lučno spremembo reliefno individualiziralo in polnokrvno oživelo v podobo dostojanstvenega, vseskozi obvladanega, zadržanega in z življenjem »zboganega« zrelega moža, nepodkupljivo jasnovidnega v presoji, da se obsodbi nerazumevajočega okolja nikakor ne bo mogel izmakniti, ter neomajno vztrajnega v zvestobi svoji (p)osebni identiteti in poslanstvu kritičnega razumnika kot vselej in vsepovsod nadležnega » ali brenclja«, ki naj »slehernega drami, spodbuja in« in mu »sedi za tilnikom«. V izhodiščno ploskovitost »večne« posmrtne maske se je monolog na koncu bleščečega Sokratovega filozofskega obračuna z družbenim okoljem - enako učinkovitega v obsodbi prilagodljivega, zavistnega in obrekljivega današnjega globalnega potrošništva in brezhrbteničnega političnega pragmatizma - s podobno hipno lučno spremembo tudi gledališko dovršil.
se je kot avtor asketske odrske priredbe in njen skromno zadržani, a vseskozi suvereni interpret znal in zmogel usmeriti zgolj na bistveno ter se izogniti vsakršnemu nepotrebnemu patosu ter morebitnim teatralnim in igralskim umetelnostim.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani