nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Znameniti Sokratov dialog s sodniki, ki ga bodo prav zaradi njegove neomajne zvestobe resnici in pravici ter neustrašnosti obsodili na smrt, je življenjsko in umetniško dozoreli umetnik postavil v univerzalni okvir intimne posameznikove zavesti o minljivosti vsega bivajočega ter smrti kot najbolj neogibne človekove neznanke, zatorej brez vnaprejšnjega pozitivnega ali negativnega predznaka. Iz brezosebne ploske sence (kot iz daljne večnosti) se je interpretovo obličje na začetku njegovega dialoga s tukajšnjim in današnjim avditorijem s hipno lučno spremembo reliefno individualiziralo in polnokrvno oživelo v podobo dostojanstvenega, vseskozi obvladanega, zadržanega in z življenjem »zboganega« zrelega moža, nepodkupljivo jasnovidnega v presoji, da se obsodbi nerazumevajočega okolja nikakor ne bo mogel izmakniti, ter neomajno vztrajnega v zvestobi svoji (p)osebni identiteti in poslanstvu kritičnega razumnika kot vselej in vsepovsod nadležnega » ali brenclja«, ki naj »slehernega
drami, spodbuja in« in mu »sedi za tilnikom«. V izhodiščno ploskovitost »večne« posmrtne maske se je monolog na koncu bleščečega Sokratovega filozofskega obračuna z družbenim okoljem - enako učinkovitega v obsodbi prilagodljivega, zavistnega in obrekljivega današnjega globalnega potrošništva in brezhrbteničnega političnega pragmatizma - s podobno hipno lučno spremembo tudi gledališko dovršil.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani