nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Pizzechova junakinja, katere dom je bolj kot »zavetju čiste duše« podoben čarobnemu vrtu v déco stilizaciji (scenograf Michele Ricciarini je nekaterim drugim panelno označenim ambientom zmaknil perspektivo, nasploh pa zasnoval funkcionalen odrski prostor), se kaže tudi kot poželjivo bitje; ni simbol čistosti, ampak čuden, iz moških fantazem napojen in tipološko fazno sestavljen konstrukt: zapeljana zapeljivka, spokornica (bičajoča se), patriarhalna podložnica, mučenka, zmedenka (le rahlo histerizirana), nazadnje seveda zveličanka; skratka Označenka, ki je od samega začetka - že v valčku na trgu - izločena, žrtvovana. Pizzech zapre za Znak, izza katerega pa mu včasih vendarle kar sama uide v človeško lego (ljubezenski duet).
Posledica te temeljne režiserjeve »uredbe« je skrajna pasivizacija že tako ali tako pasivnega in celo peklenskega skušnjavca, ki sta z belino vizualizirana kot »brata« in nazadnje tudi oba pokončana, kar deluje kot ena izmed napak, saj je Mefisto
vendarle poganjal uprizoritev, celo s samega križa (centralnega scenskega elementa), kot režiser nihilističnega risa.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani