nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Redna ljubimca lahko jemljemo kot Garrelov odgovor na precej bolj populistične, a šarmantne Sanjače, v katerih je Bertolucci majske dogodke speljal prek vizure »seks, droge in rokenrol« in kjer je prav tako nastopal Louis Garrel. Da ne bo pomote, vse tri stvari vpelje in neguje tudi Philippe Garrel, toda v precej bolj realističnih in brez Bertoluccijevega senzacionalizma; očitno mu je veliko ljubši Italijanov zgodnji opus, saj junakinja Lilie sprašuje po filmu Pred revolucijo (1964), nakar se obrne v kamero in po zlogih izgovori Bertoluccijevo ime.
Film Navadna ljubimca ni toliko rekapitulacija dogodkov maja 1968 kot njegova sublimacija, črno- (v tehničnem smislu, Garrelov opus je skoraj v celoti brez barv) elegija o mladostniškem idealizmu in posledičnem razočaranju, kar ga postavlja ob bok Mami in kurbi (1973) Eustacha, še enem velikem filmu o Parizu v letih 1969/70, s pomembno razliko - da je Eustachova štiriurna bravura ob vseh kvalitetah danes tudi dokument
Pariza z začetka sedemdesetih, medtem ko sta Navadna ljubimca (občasno) čudovito anahronistična.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani