nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Film, najdražji nizozemski projekt doslej, je vendar režiral Verhoeven, vedno provokativni in z žlahtnim šundom inspirirani auteur, ki je po emigraciji v ZDA nanizal serijo visokoproračunskih klasik, s katerimi je, če ne drugega, dokazal, da je v puritanski Ameriki vendarle mogoče delati žgečkljivo studijsko produkcijo.
Črna knjiga, s katero se je po neuspehu Moža brez telesa (2000) vrnil na rodno grudo, se prične kot eksploatacija problemskega vojnega filma, nadaljuje kot križanec med režiserjevima klasikoma, Oranžnim vojakom (1977) in Vesoljskimi bojevniki (1997), ter sklene kot revizionistična vojna drama, v kateri je nizozemsko odporniško gibanje enako destruktivno, revanšistično in moralno skorumpirano kot okupatorska vojska. Posamezni prizori delujejo skrajno trapasto, a to Verhoevenov zaščitni znak: blondinka se preteguje ob jezeru, nakar prisostvuje bizarni situaciji, kjer letalo ob prisilnem pristanku zbombardira njeno skrivališče; nemški vojaki v slogu Vesoljskih
bojevnikov rešetajo naivne; po osvoboditvi lokalna drhal »nacistično kurbo«, našo junakinjo Rachel alias De Vries, najprej degradira verbalno, nakar jo polije s škafom človeških iztrebkov.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani