nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Tok uprizoritve najlaže ponazorimo z abstraktnimi kvalifikatorji, saj je njena pisava v resnici "nefiguralična", znevrotizirana kaligrafija, kjer se telesa-pismenke nenehno sesedajo vase in ponovno vzpostavljajo, "samoanimirajo", lomijo do tal, nato v hipu vzravnajo, hlapijo oz. izgubljajo trdno os, a se ponovno osrediščajo, izločajo, a ponovno zlivajo vase, izdavljajo, da bi znova zadihale, pri čemer pa nenehno zastavljajo vprašanje o svojem jedru, dihu, duši, notrini. V tradicionalnem dramaturškem besednjaku gre v Služkinjah za dvojno igro, za igro v igri, za igro (v) ogledal(u) (Esslin) ipd., in to so konotacije, ki se jim uprizoritev ne izmika, vendar je bolj kot odvod oziroma potenciranje igre zanimiv njen nenehni nadzor, ki sproducira nekakšno paralelno mizansceno, napeto igro teles in njihovih protez, nadomestkov, agentov, hipersenzibilno igro prehodov med modelom in njegovim polnilom - in ki manifestira resnično mojstrstvo vseh treh igralcev (za katere nimamo
prostora, da bi jih označili vsakega posebej), ujetih v ekonomični scenski dispozitiv uprizoritve, ki jo kompozicijsko najmočneje zaznamuje »širna« zadnja stena, s slikovito kostumografijo ( Hranitelj) in zgovorno lučjo, ustvarjajočo žanrsko mnogoznačne prostore.
Na način, kot smo ga opisali, de Brea uprizoritev zasidra v današnji čas oziroma njegovo občutje in ji z omenjeno vstopno točko igre s skodelico priskrbi zanesljivo in nedvoumno kritje pred očitki ali spraševanji, ki Služkinji kljub gledališkemu slovesu tako samega besedila kot njegovega avtorja danes zanesljivo spremljajo: namreč, kakšen je po natanko šestdesetih letih od nastanka sploh njun smisel.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani