nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
To nečloveško pa ni esencialno v modernističnem smislu, temveč žanrsko nad-določeno; v najznačilnejšem prizoru uprizoritve, v prerivanju s skodelico z zastrupljenim lipovim čajem, so tako pred nami burka, groteska, cirkus, perverzija in neki kozlovski tragos hkrati, priče smo nekakšni spregi mehanično pulzirajočih teles, neskončno »razigranih«, dionizičnih, karnevalskih, ludičnih ... senc, ki pa so v resnici na pragu smrti in ki pred nami sestavijo sliko degeneriranega (torej iz-rojenega, iz maternice iztrganega) razmerja - signum temporis! - ki pa ga v neki posledici kljub vsemu morda lahko umestimo v sfero kroženja želje v polju družbenega.
Tok uprizoritve najlaže ponazorimo z abstraktnimi kvalifikatorji, saj je njena pisava v resnici "nefiguralična", znevrotizirana kaligrafija, kjer se telesa-pismenke nenehno sesedajo vase in ponovno vzpostavljajo, "samoanimirajo", lomijo do tal, nato v hipu vzravnajo, hlapijo oz. izgubljajo trdno os, a se ponovno osrediščajo, izločajo, a
ponovno zlivajo vase, izdavljajo, da bi znova zadihale, pri čemer pa nenehno zastavljajo vprašanje o svojem jedru, dihu, duši, notrini. V tradicionalnem dramaturškem besednjaku gre v Služkinjah za dvojno igro, za igro v igri, za igro (v) ogledal(u) (Esslin) ipd., in to so konotacije, ki se jim uprizoritev ne izmika, vendar je bolj kot odvod oziroma potenciranje igre zanimiv njen nenehni nadzor, ki sproducira nekakšno paralelno mizansceno, napeto igro teles in njihovih protez, nadomestkov, agentov, hipersenzibilno igro prehodov med modelom in njegovim polnilom - in ki manifestira resnično mojstrstvo vseh treh igralcev (za katere nimamo prostora, da bi jih označili vsakega posebej), ujetih v ekonomični scenski dispozitiv uprizoritve, ki jo kompozicijsko najmočneje zaznamuje »širna« zadnja stena, s slikovito kostumografijo ( Hranitelj) in zgovorno lučjo, ustvarjajočo žanrsko mnogoznačne prostore.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani