nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Lahko zapiše, da je bil skrbno pripravljen in izveden, da je bil baritonistov nastop naraven, enostaven, nepretenciozen, jezikovno spreten (s posebno sočnostjo v slovenski narečni izreki), da je pianistka igrala čisto, odmerjeno, da je bilo občinstvo zadovoljno, da je bil recital skratka več kakor zadovoljiv dosežek, sploh za kulturno okolje, v katerem samospev pravzaprav še ni našel domovinske pravice.
Lahko pa (človek) premišlja, kakšna je bila umetniška izoblikovanost, kolikšni sta bili strnjenost in izpovedna razsežnost dogodka, v kolikšni meri so bile pesmi ponotranjeno usvojene. Če premišlja v tej smeri, v zvezi z večerom ne more izpostaviti ravno veliko dobrega, ker pesem pač ni govorila sama, ampak iz (branih) not, ker so jo nenehno prekinjali aplavzi, ker je bila deloma prisiljena vznikati iz intonančnih markacij pevcu, ker se ni zgrajevala in razvijala v Enoto oz. tisto enost, kakršno ima pričujoči zapis v mislih v uvodnem stavku,
in je recital zgolj stopical iz pesmi v pesem in, še huje, iz kitice v kitico (večina pesmi je bila kitičnih), tako da je zvenel npr. komično učinkujoči dialog v Brahmsovi pesmi absurdno enolično, ker je pevec ostajal ujetnik glasu, namesto da bi bil njegov gospodar, ker je bil pevski ton večinoma neintimno slovesen in »junaški«, blizu votlosti in togosti, ker je bilo barvnih in dinamičnih nians zelo malo (in posamične izmed njih zgolj izrazni poskus, nalepljen, tehnično nezadostno uresničen), ker se pesmi niso prav dosti gledale skoz kontraste, različne značaje, barvitost klavirskega stavka.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani