nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Tokrat je iztržek, tako se zdi, skromnejši kakor pri Črimekundanu ali Epu o Gilgamešu: v besedah in njihovih zametkih oziroma nadomestkih (mrmranje, cvrčanje, popevanje, žvižganje kot živa »glasba« uprizoritve, njen avtor je) treh nastopajočih le redkokdaj začutimo tisto samotno telo, o katerem priča Pessoina poezija. A na trenutke vendarle: denimo v nekoliko psihološko obarvani pripovedi, najnežnejši med njimi, čeprav tudi jezni in kljubujoči, a navsezadnje le žalostni; ali v profilu kot poezije in samote same, zbrane v glasu, v grlu, v besedi, ki se kotali proti tlem, prekritim s cvetnimi listi; ali v svetlem komentarju, ki je še najbolj zdaj in tukaj. - Uprizoritev, ki občutljivemu gledalcu odpira vrata v svet Pessoine poezije in mu za vstop vanjo ponuja nekaj slikovitih orodij, gledališko skrajno obvladana, skorajda torzo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani