nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Drugi del študentov VII. semestra se je 21. januarja predstavil v dvoranici Stare pošte SMG s »transcendentno burko« Driada (1976) v režiji in vizualizaciji Škofa (mentorji: red. prof., red. prof., doc., red. prof., doc., doc. dr., asist. mag.). Gre za značilno besedilo Strniševega pesniškega »teatra mundi«, razpetega med blatno prizemljenost kramarsko omejenih prebivalcev »doline šentflorjanske« in med njimi vedno znova nerazumljeno in osumljeno »čudaštvo« izjemnih osebnosti kraljestva duha, med svetom in vsemirjem, fiziko in metafiziko, visoko liriko in sejmarsko burko, ki kljub temu, da je bilo prvotno napisano za radijski medij, tudi dandanašnji prav z avtorjevo prostostjo duha ter pesniško gibkostjo in večpomenskostjo deluje na odru sveže in izzivalno.
Režiser je ob sodelovanju snovalca koncepta in dramaturga Rejeca, "videooblikovalca", zvočnega oblikovalca Končana, svetlobnega oblikovalca, kostumografke in lektorice dr. ustvaril na praznem prizorišču (zgolj
s pomenljivim premičnim prosojnim zaslonom za projekcije in premišljeno izbranimi kosi pohištva in rekviziti) iznašel zelo sodobno in celostno premišljeno avdiovizualno oživitev Strniševe mestoma bolj lirske kot dramske predloge, ki v luči večne lepote in nedotakljivosti naslovne junakinje hrastove vile Driade z drastično grotesknostjo prikaže vso omejenost ljubljanskega in slovenskega kramarskega vsakdanjika in njegovih značilnih protagonistov skozi čas, iz katerega iščejo najbolj nezadoščeni »čudaki« in »norci« (iz sveta umetnosti in znanosti) odrešitve vse do danes na tujem, v zasvojenostih in na kaki drevesni veji.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani