nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
Bistvena lastnost fotografije, da je vedno v preteklem času - na njej je namreč zmerom le tisto, kar je (že) bilo pred objektivom -, se torej v Doisneaujevem primeru skozi paradoks nenehne prisotnosti »med običajnimi ljudmi, ki v običajnih okoliščinah počnejo običajne stvari«, kot se je sam izrazil, kar dvakrat potrdi. V nasprotju s Cartier-Bressonom, ki je bil nagnjen k intelektualiziranju in je rad poudarjal pomen forme, je Doisneau predvsem pripovedovalec zgodb, ki jih imajo ljudje radi, ker se v njih prepoznavajo in se vanje lahko čustveno vživljajo. Zato ni naključje, da so ga visoko cenili številni literarni sodobniki, v krogu njegovih najožjih prijateljev sta bila na primer Blaise Cendrars in Jacques Prévert, čigar poezija je malodane besedni ekvivalent Doisneaujevim podobam, tako pri pesniku kot pri fotografu pa je spontanost izjavljanja samo en vidik tistega, kar je nazadnje dano v branje oziroma v gledanje, kajti proces strukturacije teksta
in vizualnega sporočila zahtevata predvsem veliko discipline, razumskega nadzora in métierske spretnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani