nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
V elitni trojici, ki pooseblja vrh tako imenovane »humanistične šole« francoske fotografije, je bil Doisneau najskromnejši - druga dva, vedno in povsod prisotni, neštetokrat citirani Cartier-Bresson, ter diskretni in edini še živeči, Ronis, sta se veliko pogosteje izpostavljala in bila deležna pozornosti strokovne javnosti že s svojimi zgodnjimi deli -, saj je zase trdil, da mu je v življenju zares uspelo le kakih 300 posnetkov z ekspozicijskim časom, naravnanim na stotinko in je zatorej večnosti iztrgal le bore tri sekunde. Kljub temu je marsikatera njegova fotografija postala ikona, ki jo v nedogled ponatiskujejo na razglednicah, koledarjih in posterjih - spomnimo se le znamenitega Poljuba (Le Baiser de l'Hôtel de Ville) iz 1950, ki se med drugim pojavlja kot del propagandnega gradiva pariške kandidature za organizacijo olimpijskih iger 2012, pa številnih prizorov iz kavarn in bistrojev ter skorajda »uradnih« portretov umetnikov in književnikov, od Picassa in do Préverta
in de Beauvoir. Doisneaujeva posebnost so bili tudi domiselni, duhoviti naslovi, s katerimi je opremljal svoja dela in tako posneto dejanskost pred kamero dodatno podredil svojim poetičnim predstavam. Naj gre za Pariz v letih neposredno po drugi svetovni vojni ali za sedemdeseta leta preteklega stoletja, ko so podobi prestolnice vtisnili svoj pečat nebotičniki, ki so zrasli na Montparnassu in okrog Place d'Italie, Doisneaujev pogled vedno najde pomenski odtenek z rahlo nostalgičnim prizvokom, posluh za drobne radosti in presunljive trenutke v vsakdanu preprostih ljudi, kakršne je srečeval skozi desetletja svojih sprehajanj skozi četrti, parke, trge, ulice, nabrežja Seine, lokale in številna druga prizorišča v metropoli.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani