nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
To benigno babjo zaroto v prevodu jemlje režija nadvse zares in zaupljivo, izogiba se vsakršnim prekoračenjem in drastičnosti, zdi se, da se najbolj pokaže ravno v rahlem potujevanju protagonistke, pa v uspešnih in zabavnih mizanscenskih konfrontacijah njih proti njemu, vedoče večine proti nevednemu. Predstava je podložena s prepoznavno šansonjersko štimungo, ki dogajanje geografsko locira, in postavljena v do podrobnosti izdelano in opremljeno, svetlo, zračno in funkcionalno stanovanje s silhueto Pariza na horizontu, scenografka je Sanja Avci, kostumografka poskrbi za pogosta preoblačenja teh srednjeslojcev. Najbolj izstopajoča v uprizoritvi je tako igra, natančneje, kot Odile, tudi režijsko priviligirana in podčrtana; ona je poganjalec dogajanja, kot nekdanja in zdaj spet igralka prinese za stopnjo višjo artikulacijo, tudi gibalno, kar Avbljeva odigra z delnim, komaj nakazanim distanciranjem od vloge, s hladnostjo, preračunljivostjo in spuščenim, pa do konca obvladanim
glasom, ki smo ga pri njej že videli, recimo v Zmagoslavju ljubezni, spremljanim z do konca obvladano in nadzorovano mimiko; v igranju svojega drugega debija, v igri v igri, je strta in na robu brezčutnosti, hkrati pa je cel zaključni prizor prepričljiv in zaresen citat tistega, kar smo recimo gostujočega francoskega uprizarjanja klasike videli pri nas.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani