nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
V primeru Guantanama mu vsaj zadnjega ni mogoče očitati; film na čustveni ravni tako rekoč ni funkcionalen, vse skupaj je ena sama brutalna, psevdodokumentarna norišnica, Zrcalo tedna v celovečerni obliki, v reportažnem slogu nanizana serija prizorov sadističnega izživljanja in neposrednih obtožb ameriške in angleške administracije, ko sta se po napadih septembra 2001 podali v brezglavo preventivno vojno z znanimi posledicami.
Film je zasnovan na pričevanju resničnih, zdaj že izpuščenih zapornikov, s čimer sta si režiserja »kupila« iluzijo dokumentarne kakovosti in verodostojne avtentičnosti, pri tem pa pozabila, da gre v tovrstnih primerih od nekdaj za občutljiv, dvorezen meč. Največja pomanjkljivost Guantanama je prav Winterbottomova klasična hiba, premajhno oziroma nikakršno čustveno angažiranje gledalca (to poskuša rešiti z violinskimi orkestri v ozadju), ki mu prodaja nekaj, kar že pozna s televizijskih zaslonov, oziroma pomanjkanje
prepotrebne artistične nadgradnje, sploh v primeru vsem znanih in medijsko pokritih dogodkov.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani