nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2007, poved v sobesedilu:
»Ne morem spati, kadar razmišljam o rečeh, ki jih še moram posneti«, pravi Sibylle Bergemann, ki je izginjajočo sedanjost ujela tudi v ciklu sicer fotografsko podcenjenega medija - polaroidnih posnetkov brez negativov, ki sčasoma obledijo in izginejo. Podobno kot je izginil Berlin sedemdesetih in osemdesetih let, podobno kot so izginile Bele punčke, ker so odrasle, pa psi, večno spremljajoči motivi njenega štiridesetletnega opusa. Kar ostaja, so fotografije Sibylle Bergemann, ki pa niso dokumentarni posnetki časovno oddaljenih resničnosti, ampak zajetje intimnih atmosfer, podobe, skozi razpoke katerih pronicajo drobci intimnih zgodb, ki, četudi pretekle in minule, presegajo trenutke, v katerih so bile posnete.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani