nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
V slovenščini je izšel jeseni 2005 (pri Cankarjevi založbi, prevajalka), predvidevam torej, da je bilo njegovo glavno bralno leto to, ki se pravkar izteka. Res ni bilo opaziti kakšne velike bralske evforije, in si jo je tudi težko predstavljati, roman je namreč pisan gosto kot arabsko tkanje, odstavki so redki kot sončni mrk, stavki pa lahko nazarensko dolgi, oboje je stvar, ki sedanjemu bralcu leže toliko kot hudiču križ. Svetopisemski namigi so tukaj popolnoma na mestu, saj gre v romanu za Nazarenca, in kjer je on, seveda ne manjka tudi križ, ki pride, kot je vsem znano, na vrsto čisto na koncu, in tako je tudi v romanu, ki se sicer začne z Jezusovim spočetjem nekega ožarjenega jutra, ko je k sedemnajstletni legel njen zakoniti mož, zraven pa je motovilil tudi Bog, seveda vemo zakaj (svojo ljubezen do človeštva je definiral takole: »Človek je tako v miru kot v vojni na splošno rečeno najboljša stvar, ki se je lahko zgodila bogovom.«), in ne daleč za njim pride tudi Hudič, ki je,
kot izvemo mnogo kasneje, Bogov »dolgoletni znanec in družinski prijatelj«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani