nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Občutek imamo, da gre, nekoliko verjetno tudi brez lastne volje, režija mimo romana in dramatizacije in da je s formaliziranim dopisovanjem in palimpsestnimi nanosi z vodo izlila iz banje tudi otroka; da uprizoritev ni našla stika s predlogo, hkrati pa ji ni uspelo bistveno razširiti običajnega razumevanja.
Spremembe giba, še bolj pa stilizacija govora so dosledne in radikalne in zdi se nam, da je slika obeh časov blizu klinični; namesto magičnega gledališča je ključ uprizoritve psihiatrična ustanova, vsi so V, kot bi rekli v Jančarjevem Valčku, in temu so podložni vsi od Wolanda do Ješue, njihovo delovanje je obsesivno, tiki, pačenja, nenadzorovane geste, vsi so izročeni, brez kontrole in na nemilost, bolj mediji nečesa netematiziranega kot akterji, razpeti med norost in živalskost, nekje blizu tistega, na čemer je temeljila Lorencijeva režija Epa o Gilgamešu. Od črne magije in iluzionizma, ki ga predpostavlja Javornikova dramatizacija, pa
je ostala samo bolj ali manj zavrta seksualnost; peklenska horda ni namazana s triki in ukanami, teh v tej suhi uprizoritvi ni, njihovo delovanje se kaže predvsem kot prebujanje seksualnosti pri njihovih žrtvah, predvsem kot zablokirana avtoerotičnost in hipna hladna, vase obrnjena potešitev.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani