nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Režiser s sodelavci ubere izrazito avtorsko pot, ki se izogne nekaterim za roman in tudi za dramatizacijo ključnim pomenskim vozlom ter jih obide, dopiše in razširi besedilo, pogosto v smer pri njem že videnega izštevanja, kopičenja formaliziranega verbalnega gradiva, preskoči recimo prvih devet (od osemindvajsetih) zank in s svojimi režijskimi postopki pravzaprav komentira, dopisuje in dekonstruira predlogo. Do te mere, da ima z razumevanjem te verjetno nalašč hermetične uprizoritve težave tudi marsikateri poznavalec in ljubitelj romana, vsem drugim pa se sploh razdrobi na niz težko povezljivih hladnih, sterilnih in pogosto izpraznjenih visokoestetiziranih, nikoli do konca razumljivih, pretežno statičnih in bleščavih podob, ki se nam zdijo kot niz lekcij iz gledaliških stilov, potujevanja, citacije in avtocitacije, ki je tokrat mišljena kar najbolj zares in brez distance, kot ustoličevanje in potrjevanje že doseženega in reprodukcija že videnega. Občutek imamo, da gre,
nekoliko verjetno tudi brez lastne volje, režija mimo romana in dramatizacije in da je s formaliziranim dopisovanjem in palimpsestnimi nanosi z vodo izlila iz banje tudi otroka; da uprizoritev ni našla stika s predlogo, hkrati pa ji ni uspelo bistveno razširiti običajnega razumevanja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani