nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Tema članka naj bi bila nova svoboda poročanja pred olimpijskimi igrami 2008 in med njimi, ki jo je pred nekaj dnevi napovedal predstavnik za tisk zunanjega ministrstva Jianchao, srečen, da nam lahko kočno sporoči veselo novico: od 1. januarja 2007 do 17. oktobra 2008 bodo lahko tuji novinarji z ustrezno akreditacijo potovali po vsej Kitajski - celo na Tibet, ki je že desetletja sinonim za vse vrste represij -, lahko bodo intervjuvali kogarkoli, ki bo privolil v pogovor, ne da bi morali za to pred tem dobiti dovoljenje »ustreznih organov«.
Medtem ko sem računala, koliko dni je še ostalo do uvedbe svobode, sem pomislila na to, da je drugi del obljube, ki jo je dal predstavnik za tisk - da bodo nemoteno dostopne vse internetne strani -, morda še veliko pomembnejši dogodek, saj si je ta država s 125 milijoni tukajšnjih uporabnikov mreže in 20 milijoni blogerjev že zgradila virtualno kopijo svojega obstoja, v kateri bi lahko seme svobodnega mišljenja v kitajskih
glavah kaj hitro preraslo v kalčke demokracije, če ne bi bilo škarij, ki vestno in nemudoma odrežejo vsak najmanjši drugačnosti. Ker se na mojem računalniku ni in ni hotel odpreti Linkov esej, v katerem avtor primerja kitajsko cenzuro z veliko anakondo, zvito v lestencu nad glavami vseh tukajšnjih prebivalcev - vsi vedo, da je ta smrtno nevarna kača tam, zato naj sami razmislijo o tem, kako glasno se bodo nasmejali ob politično kočljivi šali -, sem se napotila na drugi konec Pekinga, na intervju z Li Datongom, odstavljenim urednikom tednika Bingdian (Točka ledišča).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani