nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
To vmesnost med stilizacijo in neposrednostjo, med formalizmom in napetostjo je dobro ulovila tudi režija, tudi kostumografa in glasbenega opremljevalca; najprej ji je v pomoč domiselna scenografija, z dvema grobo ometanima stenama zamejen prostor, za nagnjenim podom, ki sugerira drsenje navzdol, z nevarnimi odprtinami, ki se na samem koncu odprejo in je okoli zakoncev kar naenkrat razsuto mostišče z manjkajočimi deskami (sodeč po fotografiji v gledališkem listu, sam nisem videl). Ob abstraktnem prizorišču pa samo konfliktnost dviguje tudi potujevanje, osebe, razen, ki je najbolj brez zadržkov in neposredna, napadalna, saj nima, je prepričana, kaj zgubiti, govorijo ena mimo druge, v prazno, vase, soočenj s pogledi je malo, ob zakonski katastrofi gledajo nekam vstran, navzdol osramočeno, navzgor roteče, z željami, da se bo mučna epizoda končala brez fatalnega razpleta. Malo se čudimo (pre)dolgim premorom med prizori, te gre verjetno pripisati predvsem ljubezni do rokenrola,
ki nam ga medtem spuščajo, pa ga težje povežemo s samo uprizoritvijo, ki je sicer premišljena, brez mrtvega teka, intenzivna, zgoščena.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani