nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Crimpovo Podeželje s suspenzom razrešuje ljubezenski trikotnik; par z nekje zadaj pospalimi otroci, ki je pred njegovimi, Richardovimi razvadami, pa vmes ne vemo, če ne gre za kakšna mamila ali pa kaj, pobegnil na deželo, v kaščo, se naenkrat sooči z novim izzivom, spečo gospodično, ki jo je on, dohtar, našel v slabem stanju ob cesti in pripeljal domov. In se z njo,, in njeno resnico, ko se zbudi in on intervencijsko odide, sooči in do konca spopade žena, Corrine. Crimpovo besedilo v učinkovitem in zaostrenem prevodu Duše stavi na gledalčevo detekcijo, hkrati pa z ritmiziranimi replikami, pri katerih je pogosto ponavljanje vprašanja kot odgovor, pa prekrivanje in variiranje, zažiranje v sam medij, v jezik, kot da se osebe ne bi razumele, in se v glavnem res nočejo razumeti, tako smo nekje na pol poti med poetizirano dramo in veristično napetim obračunavanjem, replike se kotalijo in odbijajo in počasi valijo proti finalu, ki je spet odprt; tudi sicer je v samo igro položena
neka temeljna skrivnostnost, ki se ne more nikoli do konca razrešiti, pintareskna pa je tudi situacija, dom, ki zdaj ni tarča sodobne urbane odtujenosti, temveč vsiljive in počezne podeželske bližine, ranljivo izročen pritisku tistih od zunaj, pa četudi kakor da z najboljšimi nameni.
To vmesnost med stilizacijo in neposrednostjo, med formalizmom in napetostjo je dobro ulovila tudi režija, tudi kostumografa in glasbenega opremljevalca; najprej ji je v pomoč domiselna scenografija, z dvema grobo ometanima stenama zamejen prostor, za nagnjenim podom, ki sugerira drsenje navzdol, z nevarnimi odprtinami, ki se na samem koncu odprejo in je okoli zakoncev kar naenkrat razsuto mostišče z manjkajočimi deskami (sodeč po fotografiji v gledališkem listu, sam nisem videl).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani