nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Kolektivizem, v katerem so do takrat prisilno živeli Kitajci, se je ves ta čas absurdno kazal v individualističnih uspehih: igralcev namiznega tenisa, katerih serijo uspehov je začel Rong Guotuan, prvi svetovni prvak socialistične Kitajske s konca petdesetih let, ali igralk namiznega tenisa, katerih zmage s to drobno žogico je Mao Zedong poimenoval ΄»duhovno jedrsko orožje΄«. Celo Maovo slovito plavanje prek reke Yangce tik pred začetkom najbolj množičnega političnega gibanja velike kulturne revolucije leta 1966 je bilo zgolj dokaz močne volje svojeglavega in sčasoma vse bolj osamljenega diktatorja, kapriciozni šport posebneža, ki je kolektivizacijo uporabljal zgolj kot orožje za uničenje individualizma, nikakor pa ne kot podlago za vzpostavljanje skupne družbene samozavesti.
Bolj ko so se obračali zunanjemu svetu kot referenci lastnega uspeha ali neuspeha, v večji meri so kitajski voditelji spoznavali, da je obvladovanje športov, kot so nogomet, košarka ali odbojka, ne le
dokaz, da so Kitajci sposobni tekati po igrišču, skakati vse do koša ali zabijati žogo čez mrežo - tako, kot je to znala Ping, ki so jo njeni navijači ljubkovalno poimenovali ΄»železno kladivo΄« -, temveč da znajo tudi spontano in brez partijske diktature koordinirati skupno delovanje, medsebojno sodelovati, imeti pred očmi skupen cilj in globoko v sebi čutiti pripadnost širši skupini.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani