nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Altmanovo poigravanje s formo je bilo seveda dobrodošlo, toda vsi ti filmi so pomembni tudi zaradi družbenega konteksta in porogljivega humorja; Privatni detektiv ni navadna kriminalka, temveč duhovit komentar ameriškega narcizma, postavljen v svet brezbrižne hipijevske dekadence; Buffalo napada hipokrizijo in izkoriščevalsko naravo šovbiznisa; in Nashville, verjetno režiserjev največji film, Altmanovo »darilo Ameriki ob njeni dvestoletnici«, v svoji kritiki združi politiko in množične medije, ki ljudi neprestano odvračajo od prepoznavanja problemov družbe, socialnih krivic in nasilja v ameriški polpretekli zgodovini.
V devetdesetih letih se je Altman z Igralcem (The Player, 1992) triumfalno vrnil in nanizal serijo kompleksnih filmov, v katerih je izpopolnil raztreščen, kalejdoskopski način pripovedovanja, serijo navidez nepovezanih zgodb, ki jih povezuje nepregledna množica likov. Njegov pripovedni princip je postal tako suveren in popularen, da se ga je prijel vzdevek
»altmanovski«; mnogi so ga posnemali, toda redki so elegantno prepletenim filmom Igralec, Kratke zgodbe (Short Cuts, 1993), Prêt-à- (1994), Dragulj z Mississippija (Cookie's, 1999) in Gosford Park (2001), največjemu filmu druge Altmanove pomladi, segli do kolen.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani