nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Avtorja Muz na trgu seveda upravljanja kulture ne pojmujeta ozko, saj denimo navajata tudi domišljene argumente proti tržnemu zagotavljanju umetnosti, po katerih si ponudniki ne morejo in ne smejo v celoti prisvojiti koristi, ki jih ustvarijo, saj lahko ljudje uživajo njihove proizvode, ne da bi morali uporabo plačati. Ti pozitivni zunanji učinki kulture kot javne dobrine se raztezajo od opcijskega argumenta (kulturna ponudba bi lahko koristila posamezniku, tudi če je trenutno ne uporablja) do njihovega pozitivno generalnega učinka (prestižnega za tiste, ki določene kulture ne konzumirajo, a jim zbuja občutek nacionalnega ponosa in pomaga vzdrževati nacionalno kulturno skupnost, potencialnega za tiste, ki jo šele bodo konzumirali v naslednjih generacijah, splošnoizobraževalnega za vse).
V desetletnem pisanju o družbeno-kulturno-ekonomskih momentih slovenske kulture, ki je večinoma segalo na področji kinematografije in založništva
kot dveh kulturnih panog, ki sta hkrati tudi močno vpeti v gospodarstvo, sem se teh ugotovitev zgoraj navedenih avtorjev poskušal kar se da dosledno držati ter se jih ves čas zavedati.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani