nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Slovensko filmsko srenjo je pred kratkim razgibala izjava, predsednika nacionalnega sveta za kulturo, ki je dejal, »da glede na to, kakšne filme snemajo slovenski režiserji, ne bi nobenemu dal niti tolarja«.
Če pustimo ob strani dejstvo, da je šlo za uradno sejo nacionalnega sveta, kar pomeni, da je nastopal v uradni funkciji, da je hkrati direktor Drame, ki za svoje delovanje od države na leto prejme skoraj več denarja kot slovenski film, kar je paradoks brez primere v Evropi, da je šlo za izjavo, izrečeno »na pol v šali«, in da je vsaj nekaj med filmarji in drugimi, povezanimi s filmom, dvignilo toliko prahu (pismo DSFU in DFR ter drugi članki), da so se precej složno in hitro odzvali, je vseeno ostala resnejša ost, ki jo je konstruktivno pritaknil v svojem galantnem ter zelo ekspeditivnem opravičilu: slovenski filmarji svojih projektov v nasprotju z gledališčniki pogosto ne zmorejo realizirati v okviru pogodbeno dogovorjenih rokov in stroškov.
Bližajoča se ustanovitev filmskega inštituta, nove centralne in ključne slovenske filmske institucije, tako postavlja pomembno vprašanje: kdo bi bil lahko primeren direktor tovrstne institucije, ki bo po eni strani nova v konceptu, po drugi strani pa ključna v operativni izvedbi, sploh glede na dejstvo, da so imeli dosedanji štirje direktorji filmskega sklada velikokrat precejšnje težave pri poslovanju s pravnimi subjekti, s katerim je sodeloval sklad (torej producenti), in da je samo eden od njih, ne glede na to, da so bili različnih izobrazbenih in izkušenjskih profilov, pripeljal svoj mandat do konca.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani