nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
V predstavi o absurdnosti življenja, v katerem se ironija povezuje z bivanjsko bolečino, se med skupinskimi, koreografsko in izvedbeno intenzivnimi gibalnimi sekvencami - mnoge se navezujejo na delo Barbar v Aziji -, ponavlja moško-ženski duet, ki z zadnjim prizorom, v katerem nevesta, sede ob mrtvecu, zre v projekcijo pokrajine umrlih, asociira na izgubo ljubezni oziroma partnerja. Asobu je precej drugačna od dosedanjega Nadjevega opusa; tako se prepoznavne počasne nadjevske sekvence izmenjujejo z izjemno intenzivnimi in hitrimi koreografskimi prizori, večplastnost vsebuje tudi glasba, ki je zmes panonske melanholije in japonskega ritma (Akosh Szelevényi, Szlirád Mezel), skozi prepoznaven koreografski jezik pa gre gibalno za povezavo prvin sodobnega plesa in butoha. Vsebinsko verjetno najmanj transparentno Nadjevo poldrugo uro trajajočo predstavo Asobu odlikuje natančna in izčiščena struktura - na torkovi uprizoritvi je koreograf izvrgel moteči prizor z »živopisanimi
Indijci« -, kot tudi močno asociativno polje, ki nadomešča dosedanje Nadjeve linearnejše pripovedi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani