nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2006, poved v sobesedilu:
Četudi nam koreograf ne ponudi zgodbe, ampak zgolj povezane fragmente, je vezni element monstrum, ki prevzema mnoge oblike; od enonogih bitij v plesnem prizoru z moškimi plesalci pa podob pošasti, ki jih gibalno ustvarjajo plesalci za prosojnim platnom, do ogromnega zelenega stvora v drugem delu predstave, ki se proti koncu razkrije in uteleša samega Michauxa - neustrašnega raziskovalca mračnih človeških plati, ki je nekoč izjavil, da nas tisti, ki zanikajo svoje demone, do smrti nadleguje s svojimi angeli.
V predstavi o absurdnosti življenja, v katerem se ironija povezuje z bivanjsko bolečino, se med skupinskimi, koreografsko in izvedbeno intenzivnimi gibalnimi sekvencami - mnoge se navezujejo na delo Barbar v Aziji -, ponavlja moško-ženski duet, ki z zadnjim prizorom, v katerem nevesta, sede ob mrtvecu, zre v projekcijo pokrajine umrlih, asociira na izgubo ljubezni oziroma partnerja. Asobu je precej drugačna od dosedanjega Nadjevega opusa; tako se prepoznavne počasne
nadjevske sekvence izmenjujejo z izjemno intenzivnimi in hitrimi koreografskimi prizori, večplastnost vsebuje tudi glasba, ki je zmes panonske melanholije in japonskega ritma (Akosh Szelevényi, Szlirád Mezel), skozi prepoznaven koreografski jezik pa gre gibalno za povezavo prvin sodobnega plesa in butoha.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani